Pozdravljeni vsi ljubi moji,
pa smo prišli do konca leta 2012.
Vsak je v tem letu doživel čisto svojo zgodbo in niti dve si nista enaki.
Mnogo teh zgodb imam poseben privilegij brati – v nekaterih pa sem celo osebno udeležena.
To vse je posebna milost zame.
In čeprav mi je od vedno jasno, da so besede poceni (zelo zelo zelo poceni v bistvu) in da je tisto, kar besede potrdi ali ne, dejanje, imam na voljo samo besede, da vam voščim.
Objeti na daleč vas ne morem vseh.
Se bomo pa objeli vsakokrat, ko se bomo srečali, in srečujemo se na mojo srečo in veselje pogosto – in objemamo tudi.
Do takrat pa, ko se srečamo, tale ljubek ''gozdoljubski'' utrinek:
Pa še nekej: mal sem razvila uno prispodobo o tapkanju kompleksnih zadev - gozd. To je pr men takole: najprej sem u jami, temni, črni, smrdljivi, pa se kopljem ven, pa zunej je še kr tema, pa preveč vlažno, pa plesnivo pa gnilo, tema je ker je vse zaraščeno, pa začnem sekat to robidovje, pa me praska pa reže pa zapleta, pa sekam naprej, pol se pokažejo nad to goščo in zmedo stara podrta suha bolna mrtva drevesa, in jih požagam na tla in potem se pokažejo ven zdrava krasna zlata drevesa in vmes sonce in ptički pridejo in veverce in srnice in ježkiJJJJJ. Tastara drevesa na tleh pa ostanejo, da bo iz njih humus in hrana za tazdrava drevesa, zdej ko bo zraven pršu dež in zrak in jurčki bojo rastli in lisičke...
To je tako tapkanje za gozdoljubce aneJJJ.
Nam vsem želim, da se izkopljemo iz črnih smrdljivih zaraščenih jam med zdrava močna drevesa, na katera sije sonce….
Tapkanje je zakon:)))))))))))))))))))))))))))))
